Skrita v temni kotlini je ležala samotna koča. Nikdar ni posijalo nanjo jutranje ali večerno solnce. Ponoči in podnevi so jo objemale sence. Le ob poldnevih vročega poletja je za uro razgnalo solnce temni mrak. Mrak je kraljeval v globeli, teman in žalosten, da se je užalostilo srce popotniku, ki je zašel v globel ...
In ljudje, ki so živeli v koči, so bili temni, mrki; tudi v njih srca ni posijalo nikdar solnce. Trdo jim je bilo življenje, težka borba za obstanek. S silo so morali izžemati življenje pusti zemlji, da jim je dajala bornega sadu. Toda živeli so rod za rodom isto življenje. Nihče ni kdaj pomislil, da bi šel v svet, kjer sije solnce morda tudi zjutraj in zvečer.
In ljudje, ki so živeli v koči, so bili temni, mrki; tudi v njih srca ni posijalo nikdar solnce. Trdo jim je bilo življenje, težka borba za obstanek. S silo so morali izžemati življenje pusti zemlji, da jim je dajala bornega sadu. Toda živeli so rod za rodom isto življenje. Nihče ni kdaj pomislil, da bi šel v svet, kjer sije solnce morda tudi zjutraj in zvečer.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 29 Maj 2016 00:58